Korzika z enduro kolesom – Bine Žalohar

Maks 28 avgusta, 2024 Novice

Bine Žalohar, smučar prostega sloga, kolesar, alpinist in jadralni padalec se je s kolesom podal na Korziko.

Končno sem uspel peljati nekoga na epski non-stop enduro MTB izlet na otok, kjer se je rodil Napoleon Bonaparte. Otok je znan po granitnih stoplih Bavelle, divji lepoti makije in osupljivi obalni cesti, ki povezuje večino mest.

Najtežji odseki GR20

Načrt, da prehodimo in prekolesarimo najznamenitejšo in tehnično najzahtevnejšo planinsko pot GR20, ki se razteza čez 170 kilometrov z več kot 11.000 metri vzpona in spusta, je hitro »padel v vodo«. Po prvem, sicer lažjem trinajsturnem dnevu, ko smo prehodili 18 kilometrov in 1650 metrov višinske razlike, sva se z Aaronom Rolphom, britanskim avanturistom in fotografom odločila, da nadaljevanje te prenaporne poti z nahrbtniki in kolesi ne bi bilo smiselno. Skupaj z Willom Brockom, britanskim kolesarjem in snemalcem, smo se odločili skupaj pripraviti alternativni načrt.

*Od leve proti desni: Aaron Rolph, Matthew Fairbrother in Bine Žalohar*

Celotno zamisel za podvig je pred letom dni predstavil Matthew Fairbrother, 19-letni WC enduro tekmovalec z novozelandskega Christchurch, s katero me je Aaron navdušil prek Zooma, medtem ko sem okreval po operaciji. Naivno, čeprav vedoč, da GR20, ki sem jo tudi sam že deloma prehodil, ni ravno pravi MTB cilj, sem projektu pritrdil. »Ko bi se le ugriznil v jezik in predlagal kaj drugega«. Projekt se je začel 3. avgusta z vkrcanjem na trajekt v Genovi.

Kombi smo pustili v Calenzani, prepričani da nam bo uspelo, in se z 860 evri vrednim prevozom hitro odpravili v Conco. Utrujeni od poti smo pojedli večerjo, pripravili opremo in se mentalno pripravili na jutro, ki nas je že ob svitu pozdravil s 23 stopinjami. »Danes bo vroče«, pomislim, ko po prvem kilometru asfalta prvič dvignem kolo na nahrbtnik. S pomočjo PeakRider-ja je prenašanje nekoliko lažje, a vseeno ni konca tehnično zahtevnega in sila neudobnega vzpona. Štapne, ostre skale in korenine pot oblikujejo v nekaj popolnoma neprimernega za vožnjo.

Le tu in tam najdemo sekcije, kjer se telo lahko malo sprosti, predvsem pa um dobi nov zagon za avanturo. Na poti naletimo na nekaj lepih grantanih plošč, dropov in ozkih trejlov. A ko že misliš, da pot lahko nadaljuješ na kolesu, te pričaka nov vzpon, še bolj zahteven od prejšnjih.

Bavella, s svojim hribovskim svetom in nestanovitnim vremenom, nas je z močno nevihto s točno ujela nekje na polovici prvega dne. Pregreta in dehidrirana telesa, saj zaradi suše ni bilo izvirov pitne vode, so pričela drgetati.

Zamenjal sem obutev in presedlal iz kolesarskih čevljev na svoje pohodne Scarpe. V mokrem se previdno spustim čez zatikajoče se skale in »bam«, prvi »shinbang«. Golenica se v hipu napihne s krvjo, povijem jo, zakolnem in nadaljujem pot.

Kljub vsem nadaljujemo naprej, s strmim vzponom proti Col de Bavella, kjer nas končno čaka prva hrana in veliko vode. Na Paliriju nas prijazna oskrbnica pozdravi s sirom in kokakolo, medtem ko ostali začudeno strmijo v nas in naša kolesa, sprašujoče se, kako smo sploh prišli do sem.

Mladci in njihov ego

Jasno mi je postalo, da bo treba spremeniti načrte za snemanje filma. Sam sem bil mnenja, da se mi zdi smiselno nadaljevati s projektom le, če bo vsaj 10 % poti primernih za kolesarjenje. Hoditi s kolesom na rami preprosto ne opravičuje vloženega časa in truda, kaj šele časa tistih, ki bodo na YouTubu gledali to bizarno pustolovščino. Treba je kolesariti in pokazati, da je Korzika lahko pravi raj za ljubitelje enduro koles in enoslednic.

Po večerji se v miru pogovorimo in vsak predstavi svoje ideje o nadaljevanju. Will, Aaron in jaz se strinjamo, da Matthewu popravimo XTR zavorno ročico, ki jo je odlomil ob padcu. A Matthew, mlad in trmast, se nikakor ni strinjal z našo odločitvijo in je vztrajal pri nadaljevanju poti z nedelujočo zadnjo zavoro. »Mlad je še, se bo že naučil« rečem Aaronu, ki me začudeno pogleda.

Naslednje jutro nas je Matthew zapustil že ob 5. uri zjutraj, mi pa smo se podali v iskanje najboljših trailov nad Zonzo, kjer smo upali, da bomo končno našli tisto pravo enduro avanturo, zaradi katere smo sploh prišli na Korziko.

Trail park raj nad Zonzo

Pred osmimi leti sem Zonzo prvič obiskal s kolesom in že takrat se mi je dopadla, čeprav so bile poti že nekoliko obrabljene. Danes je park bistveno napredoval in ponuja 32 enoslednic različnih težavnostnih stopenj. Označbe so zelo podobne tistim v Sloveniji, a lahko rečem, da so tukajšnje črne proge še bolj zahtevne. Ta dan, me je znova navdušil nad MTB-jem. Poleg tega sem imel priložnost preiskusiti novega Scott Geniusa, ki sta mi ga priskrbela Proloco Trade v sodelovanju z Wheelbase. Kolo sem opremil z nekaj lastne opreme in v mullet različici se je kolo izkazalo za izjemnega – okretno, stabilno, brez nepričakovanih odskokov, in predvsem lahko!

Aaron in Will sta bila navdušena nad posnetki, jaz pa sem že razmišljal o tem, kaj bi jima še rad pokazal. Medtem sem bil tudi v stiku z Boštjanom Volfom, ki mi je, ko sem predstavil naš novi načrt, predlagal nekaj odličnih lokacij. Boštjana poznam še iz časov, ko sva kot mladinca tekmovala v spustu, nato pa sta se najini poti, zaradi življenjskih okoliščin, razšli. A sem izjemno ponosen, da naju še vedno povezuje enako navdušenje na MTB-jem, kot pred četrt stoletja pod Joštom.

Korziško gostoljublje

Po celodnevnem mukotrpnem prebijanju do Ajaccia, da bi se nato odpravili na sever, kjer nas je čakal kombi, smo naleteli na izjemno neprijaznost domačinov, kar nam je vzelo veliko časa in živcev. Začelo se je s tem, ko nas voznik ni hotel sprejeti na avtobus do Ajaccia. Po nekaj neuspešnih trenutkih se nam končno uspe dogovoriti, da nas odloži 20 kilometrov stran, kjer naj bi ustavil naslednji, večji avtobus. Slednji je zamudil, to pa je pomenilo, da smo zamudili tudi prevoz iz Ajaccia do Calvija. V Ajacciu smo z vlakom našli alternativo in si po dolgem dnevu neprestanega sestavljanja in razstavljanja koles privoščili prvi oddih. V toplem in higiensko vprašljivem zalivu smo celo skočili v morje. Ne dolgo za tem je sledilo novo razočaranje. Misleči da delamo prav, smo ob prispelem vlaku razstavili kolesa in čakali pred vagonom, označenim z »velo«, to pomeni kolo. Kljub temu nas je železniški delavec ozmerjal kot pse in nam preprečil vstop na vlak. V tistem trenutku se nam je vse porušilo.

Spomnil sem se zadnje možnosti, ki sem jo prej le bežno omenil kolegoma – s kolesi do letališča, najem avtomobila, prevoz do kombija na severu in nato vrnitev izposojenega avtomobila naslednje jutro v Ajaccio. To smo tudi storili, vendar ne brez dodatnih zapletov. Ta dan nam je razkril, kako neprijazni in neustrežljivi so otočani do tujcev, še posebej do kolesarjev. Mislim, da bo morala turistična organizacija vložiti veliko truda, če bo želela spodbuditi kolesarski turizem in izboljšati uporabo javnega prevoza.

Monte Cinto

Po 24 urah je Matthew končno opustil svojo trmoglavost in se odločil, da se nam pridruži pozneje. Naš novi načrt je bil osvojiti Monte Cinto, najvišji vrh Korzike. Čeprav na vrh vodi več poti, se mi je glede na poročila le ena zdela primerna. Kljub temu, da sem bil jaz pobudnik tega načrta, da bi rešili idejo o kolesarjenju po korziškem skyline-u, se vzpona na koncu nisem udeležil. Moja motivacija je v zadnjem trenutku popolnoma upadla po pričevanju dveh Nemcev srednjih let, ki sta ravno sestopila in kot samooklicana izkušena kolesarja odsvetovala podvig.

Namesto tega sem se odločil, da preizkusim najdaljši enduro spust nad jezerom Casaluccio, medtem ko so se ostali trije lotili vzpona na Monte Cinto. Ta odločitev se je izkazala za popolno, saj smo dosegli točno tisto, kar smo si želeli. Jaz sem užival v dolgem spustu in zajel nekaj vrhunskih GoPro POV posnetkov, medtem ko so fantje doživeli zahtevno, večinoma pohodniško avanturo.

Zadovoljen s svojo odločitvijo in prekrasnim dnem na kolesu, sem se zvečer pridružil ekipi, nato pa smo se skupaj odpravili proti zahodu v malo srednjeveško vasico Oto, ki se dviga nad Portom.

Obalno kolesarjenje

Nad Portom smo se odločili preizkusiti trail, ki mi ga je predlagal Boštjan (Volf). Nekaj segmetnov je bilo res zabavnih, a spust kot celota ni bil v najboljšem stanju – hudourniki so odložili veliko materiala, ki ga je bilo težko obvoziti brez sestopanja s kolesa. Po zasluženem kopanju na eni najlepših plaž, Fijacoli, smo si znova napolnili zaloge energije. Epska vožnja ob sončnem zahodu na Capu Rossu nam je povrnila vso dobro energijo, ki smo jo potrebovali po vseh preizkušnjah potovanja.

Po štirih urah intenzivnega kolesarjenja in vriskanja sva se z Matthewom utapljala v Orangini, da sva nadomestila popolnoma izčrpane glikogenske zaloge. Nduranz geli, oglikohidratni napitki, jelly bars in elektrolitske tablete so bili edina stvar, ki je vzdrževala naše energijske rezerve in regeneracijo. Brez teh si ne predstavljam preživetja vseh teh vročih dni na kolesu ali z njim na ramenih.

Skok na enduro sever

Preden smo se vkrcali na trajekt, smo imeli še nekaj ur, da raziščemo traile francoskega enduro pokala nad I’lle Roussom. Po vseh težkih dnevih je bila prava osvežitev, da smo se lahko posvetili pravemu MTB-ju. Z zadovoljstvom smo pregledali posnetke in zaključili projekt, ki se je izkazal za precej drugačnega, kot smo sprva načrtovali. Na koncu smo uspeli ujeti trajekt Moby in se tako podali na vožnjo v Chamonix.

Film z naslovom Rough with the Smooth morda ne bo zajel vseh zapletov, ki ste jih prebrali v tej zgodbi, bo pa vsekakor prikazal vse tisto, kar enduro kolesar lahko pričakuje na Korziki.

Izbira kolesa? Scott Genius ST

Bine je za odpravo na Korziko izbral kolo Scott Genius 910 ST, ki pa ga je prilagodil svojim potrebam. Čeprav uradno kolo ni “mullet” kompatibilno, je zdaj namestil 27.5″ obročnik. Zamenjal je še krmilo in mu dodal nekaj svojih bombončkov. Seveda ni šlo brez Continental plaščev.